Napisal Jana Potočnik

Kategorija: Novice

Objavljeno: 01 Junij 2024

Zadetkov: 450

ROTA VICENTINA – Ribiška pot (17.5.- 30.5.2024)

Na lanskem pohodu po severnem Velebitu, ko smo doživljali in občudovali res noro lepo naravo in razglede na Jadran, je beseda dala besedo in nekaj članic PD Ravne na Koroškem se nas je odločilo, da se podamo na Portugalsko ribiško pot, ki je prav tako zaznamovana s čudovito naravo in fascinantnimi plažami ter pogledi na ocean. Ko je stvar postala zaresna, smo v to jabolko zagrizle le tri  in se 17. maja odpravile na pot.

Avantura se je pričela ob 17. uri popoldan, ko smo z velikimi nahrbtniki sedle na avtobus, ki nas je s Koroške popeljal do Ljubljane, kjer smo prenočile, saj smo že ob 6. uri zjutraj nadaljevale z vožnjo do letališča Marco Polo v Benetkah, od tam pa poletele v Lizbono, glavno mesto Portugalske. Prvi dan smo si privoščile ogled prestolnice, kjer smo si pogledale nekaj znamenitosti in spoznavale prijaznost domačinov ter okušale lokalno hrano. Naslednji dan pa smo se odpravile dalje, z vlakom odpotovale do mesteca Grandola, v pokrajini Alentejo, sedle v taksi  in voznik João nas je odpeljal v majhno ribiško mestece Porto Covo. Od tam se je pričela naša prava dogodivščina, čudovita ribiška pot (Trilho dos Pescadores), pot zaradi katere smo pripotovale tako daleč in po kateri smo se peš odpravile vse do 226 km oddaljenega mesta Lagos v pokrajini Algavre na jugu Portugalske.

Zahodni del: Porto Covo- Vila Nova de Milfontes- Almograve- Zambujeira do Mar- Odeceixe- Aljezur- Chabouco- Carrapeteira- Vila do Bispo

Pot je speljana nad klifi, nad čudovitimi, neskončnimi in osamljenimi  peščenimi plažami, občasno pa se spušča nanje. Veliko časa je pod nogami mehka mivka, ki zna biti zelo naporna za hojo, saj neprestano leze v čevlje. Na poti smo se ustavljale v manjših ribiških vasicah, kjer smo okušale lokalne specialitete in pile sveže iztisnjen sok pomaranč, ki prihaja naravnost z njihovih pomarančevcev. V pečinah obale smo opazovale nešteto štorkelj, ki zelo izvirno pletejo gnezda na visokih pečinah, varne pred plenilci in človekom. Veliko časa smo kljubovale vetru in poslušale glas oceana, ki neumorno buta ob stene klifov ali pa na peščenih plažah ustvarja raj za deskarje. Obala je zelo redko naseljena, mesteca so nastala iz nekdanjih ribiških vasic, kar se občuti še danes. Ribiči še vedno z manjšimi čolni odhajajo na morje in se vračajo s polnimi mrežami. Nekateri domačini se podajajo na ribolov tudi sami, z ribiškimi palicami na osamljene plaže, plezajo po skalah daleč in visoko, da se zdi, da pri ribolovu potrebujejo tudi zares dobre plezalne veščine. Občasno pot zavije nekoliko v notranjost, kjer se vidi, da se ljudje ukvarjajo z živinorejo. Opazile pa smo tudi mnoga drevesa plutovca iz katerega skorje pridobivajo pluto. Portugalska je vodilna država pri proizvodnji te surovine. V trgovinicah obmorskih mest se zato najde mnogo različnih izdelkov iz plute ( pisala, podstavki, razglednice, torbice, denarnice…).

Južni del: Vila do Bispo- Cabo de São Vicente- Sagres- Salema-Luz- Lagos

Pot nas je najprej odpeljala na rt sv. Vincenta, ki skupaj s sosednjim Ponta de Sagres, tvori jugozahodno konico celinske Evrope. Tu se pot precej spremeni. Obala postane bolj gričevnata, čeprav se občasno klifi še vedno strmo spuščajo z velikih višin. Plaže so zato bolj dostopne, gosteje poseljene in množično obiskane. Mivko je zamenjala trdnejša podlaga apnenca, pot je postala bolj razgibana, več smo se vzpenjale in spuščale, kar je bilo našim nogam, navajenim pravih hribov, bolj všeč. Na tem področju se je umiril tudi veter, je pa zato postajalo veliko bolj vroče. Obale so nas na teh koncih pogosteje povabile okusit hlad morja.

Čeprav smo vsakodnevno prehodile 20 km in več, je čas kar bežal. Deseti dan hoje smo tako zaključile v mestu Lagos, kjer so se tudi končale modro zelene označbe, ki so nas vso pot varno vodile od začetka do konca ribiške poti.

Vseskozi nas je spremljalo lepo vreme in dobra volja. Pelerine, ki smo jih ves čas zvesto nosile v nahrbtnikih, so bile edina odvečna prtljaga. Veliko smo se zabavale in smejale ob naših razno raznih dogodivščinah ter pripetljajih. Naslednji dan smo se pričele zopet pripravljati  na pot ampak tokrat na pot domov. Z vlakom smo odpotovale v mesto Faro, ki leži na skrajnem jugu dežele. Tam smo si privoščile dan za počitek, oglede, nakupe in dobro hrano. Zjutraj pa smo poletele nazaj v tudi čudovite in lepe domače kraje. 

Ravne na Koroškem, 1.6.2024                                                                             Jana Potočnik

Foto: Z.Skarlovnik, N.Kovač, J. Potočnik, maj 2024