Pohod (VGN) Lepa Komna - Krnska jezera

V soboto 13.9.2025 smo se odpravili na dvodnevni planinski  pohod po, meni najčudovitejši slovenski planoti, Komni vse tja do Krnskih jezer. Ob 5. uri zjutraj smo se zbrali pred Občino Ravne na Koroškem in se skupaj odpeljali preko MP Holmec in nato MP Ljubelj na Gorenjsko. Kombi smo parkirali na parkirišču pri slapu Savica in se nato peš podali po mulatjeri na Komno. V nižini se je držala megla, zato razgledov na Bohinjsko jezero nismo mogli občudovati, nas je pa že kar kmalu pozdravilo sonce. Ko je pot, po 48 serpentinah in po uri in pol hoje, postala že nekoliko enolična, smo si kar na poti privoščili počitek in z gorilnikom iz nahrbtnika skuhali dišečo kavo, ki se je na tistem mestu zelo prilegla. Nadaljevali smo do Doma na Komni, kjer smo zopet naredili pavzo da smo pridobili žige v SPP knjižico, napravili nekaj fotografij in občudovali razglede na Spodnje bohinjske gore, Tolminski Kuk, Podrto goro, Vrh nad Škrbino, Vrh Planje,… pa tudi na Bohinjsko dolino z jezerom, saj se je megla med tem že umaknila.

Komna je visoka kraška planota v Julijskih Alpah. Leži na nadmorski višini 1350 do 1700 metrov. Komno sestavljajo ledeniško oblikovane doline Zgornja Komna, Lepa Komna in Spodnja Komna, obkrožene z grebeni Julijskih Alp. Apnenčasto površje je razgibano in zakraselo. Gozd je bil v preteklosti skrčen, po opustitvi pašništva pa znova prerašča pašnike V mrazišču Mrzla Komna na Lepi Komni je bila januarja 2009 izmerjena neuradna najnižja temperatura v Sloveniji −49 °C. Celotna Komna je del prvega varstvenega območja TNP.

Čez planoto je v prvi svetovni vojni vodila pomembna oskrbovalna pot avstro-ogrske vojske za soško fronto na Krnu, zaradi česar so bile tedaj zgrajene številne steze in taborišče s preko 20 objekti, kot tudi tovorna žičnica. Po grebenih okrog Komne je med vojnama potekala rapalska meja med Jugoslavijo in Italijo. 

Pot smo nadaljevali do Koče pod Bogatinom, kjer nam je mlada prijazna oskrbnica postregla z zelo okusno obaro, saj je že bil čas kosila. S koče smo krenili severozahodno, na pot proti Lepi Komni. Tukaj je pokrajina res čudovita, zato ima kar pravo ime. Hodili smo po travnem in rušnem terenu okoli vrtač, se spuščali v dolinice in se vzpenjali na prevale. Na poti nas je grelo sonce in po travnikih je cvetelo še nekaj zapoznelih cvetic. Po najvišjem vzponu smo prišli do razpotja, kjer smo skrenili v desno in se na hitro povzpeli na Lanževico. Po vpisu v knjižico in fotografiranju, smo se vrnili do razpotja, nato pa nadaljevali proti Bogatinskemu sedlu, kjer smo zopet naredili postanek in občudovali Bogatin in Mahavšček, ki sta se dvigovala nad nami. Ker se je začelo oblačiti in so se pripodile megle, smo jo ubrali dalje in po dobri uri, mimo kasarne Za Lepočami, prispeli do Krnskega jezera, kjer smo dobro pretegnili noge in se čudili tej lepoti narave. Kar nismo se mogli odpravit od obrežja, vendar je začel padati mrak, zato smo le pospešili korak in skoraj v temi prispeli do Doma pri Krnskih jezerih, kjer smo zaužili dobro večerjo in tudi prenočili.

Na drugi strani prelaza Bogatin, na poti proti Krnskem jezeru, najdemo kasarno Za Lepočami. Človek bi mislil, da gre za ostanke 1. Svetovne vojne, vendar je resnica taka, da je bila kasarna zgrajena šele v 30-tih letih predhodnega stoletja. Bila je matična vojaščnica za odsek meje, ki se je vlekel od Lepega špičja, Vrha nad Gracijo, Bogatinskega sedla in grebena, ki se vleče proti Voglu. Nekdaj velika vojašnica je bila vzdrževana do leta 1943, ko je Italija kapitulirala in od takrat je prepuščena propadu.

Naslednji dan smo se po isti poti vrnili do Bogatinskega sedla, od tam pa se povzpeli na Bogatin in Mahavšček, nato pa nadaljevali pot proti jugovzhodu in za Kserom obrnili navzdol v dolino do planine Govnjač. To dopoldne vreme ni bilo najlepše, podile so se megle, zakrivale in odkrivale vrhove in doline, rahlo je tudi deževalo, a le za krajši čas. Dokler, da smo dosegli planino, se je vreme popravilo in sonce nas je nato grelo vse do Doma Na Komni, kamor smo prispeli v zgodnjih popoldanskih urah. Po osvežitvi s hladno pijačo, smo se spustili nazaj v dolino do parkirišča, kjer nas je čakal kombi in se polni lepih vtisov in dobrih občutkov odpeljali nazaj na Koroško.

Povzetek: čudovita pokrajina, vesela družba, priča zgodovine, pravo doživetje. Pohod usmerjen v spoznavanje in varovanje gorske narave!

Udeležencev 7. Vodja izleta Jana Potočnik

Ravne na Koroškem, 16.9.2025                                                        Jana