POROČILO S POHAJKOVANJA PO VELEBITU
V soboto 7.6.2025 smo se, za tri dni, odpravili na južni Velebit v NP Paklenica. Izpred občine Ravne na Koroškem, smo se ob 2. uri zjutraj odpeljali proti Dalmaciji, do Starigrada. Na plaži v Selinah smo parkirali kombi in se peš podali v kanjon Velike Paklenice, kajti planinarjenje in pohajkovanje po tamkajšnjih hribih je edini način, za dobro spoznavanje nacionalnega parka.
NP Paklenica je eden izmed osmih narodnih parkov na Hrvaškem, ki je zavarovan od leta 1949. Ime Paklenica izhaja iz poimenovanja smole črnega bora (nar. paklina). Smolo so domačini uporabljali za premaz čolnov in ladij ter tudi v ljudski medicini. Teren je kraški, sestoji iz številnih kraških pojavov. Skladi so apnenčasti in dolomitni. Proti morju se spuščata dva kanjona, in sicer Mala Paklenica in Velika Paklenica. Dve tretjini površine parka prekriva gozd, najštevilčnejši drevesni vrsti sta črni bor in bukev. Izmed skalne vegetacije izstopajo razne vrste zvončkov, kadulja in resje. Na travnikih spomladi rastejo orhideje in perunike. V parku živi preko 4.000 različnih živalskih vrst, posebej zanimive so vrste metuljev, ki so marsikje drugje že izginile (npr. lastovičar).
Že zelo kmalu smo prišli do Podzemnega gradu, ki smo ga tudi obiskali in si ogledali razstavne zbirke. Nato smo pot nadaljevali in višje v kanjonu prišli do razpotja, kjer se je pot v levo odcepila proti Manita peći. Pa smo jo ubrali tudi strmo v breg, sence skoraj ni bilo, vročina pa je pritiskala. Zelo zagreti smo prisopli do vhoda v pozemno jamo in vanjo tudi vstopili, tam pa vauuu. Ne le prijeten hlad, ki nam je, po tem vročem vzponu, zares dobro del, ostrmeli smo tudi nad lepoto te čudovite kraške jame, na višini 570m, z milijon let starimi kapniki. Po obisku jame, smo sestopili nazaj k reki in pot nadaljevali vedno višje v kanjon proti njenemu izviru, mimo Lugarnice do Planinskega doma Paklenica, kjer smo se tudi nastanili za dvodnevno nočitev.
Naslednji dan smo se zgodaj odpravili naprej v hribe. Preko Krajnega briga smo se počasi vzpenjali do Stražbenice, kjer se nam je prvič odprl pogled na prostrano Veliko Rujno. Pot je bila res lepa, v objemu gozdov črnega bora, ki nas je obdajal s prijetnim hladom, da nam ni bilo prevroče. Cvetje okoli nas je bilo čudovito, prav tako njihove vonjave. V daljavi smo že uzrli Marasoviće in Bojinac, ki smo jih kasneje, po spustu proti Rujnu, tudi dosegli. Na planoti smo našli večje rastišče gozdnih jagod, ki so nas za kar nekaj časa ustavile na poti, saj smo se veselo sladkali z njimi. Čreda konj, ki se je pasla v bližini, nas je čudno ogledovala, menda so menili, da jim bomo mi popasli njihov teren. Pri kapelici Velike Gospe, smo si v senci velikanske lipe odpočili, odprli nahrbtnike za okrepčitev in skuhali kavo. Čisto nič nas ni vleklo več nazaj iz te sence, saj smo morali ponovno v hrib. Pa smo se naposled vendarle odpravili nazaj proti Stražbenici in nato po poti, preko Popove Pošte, sestopili nazaj do Doma, kjer smo prespali.
Tretji dan smo jo zopet zelo zgodaj ubrali v hrib, tokrat na vzhodno stran kanjona. Preko Male Močile, smo najprej dosegli Jurline. Pot je bila zopet fascinantna in nas ni pustila ravnodušne. Občudovali smo naravo, cvetje, poglede na gore in hkrati na morje. Ob poti smo naleteli tudi na Mirila ( kamnita spominska pogrebna obeležja, ki se nahajajo na Velebitu), ob katerih začneš razmišljati o trdem življenju staroselcev v teh hribih. Pot smo nadaljevali proti znamenitemu vrhu Anića Kuk, ki ga krasi najvišja, 300 metrska stena, v Velebitu in hkrati najznamenitejša stena v vsej Hrvaški. Seveda smo se na vrh tudi povzpeli, vendar z vzhodnim pristopom. Potrebno je bilo veliko spretnosti za vzpenjanje, saj je pot zahtevna, mestoma zelo zahtevna, naši težki nahrbtniki pa so bili precejšnja ovira. Ko pa smo dosegli vrh in so pred nami zasijali noro lepi razgledi, smo bili več kot poplačani.
Sledil je le še počasen spust z vrha in nato sestop strmo nazaj na dno kanjona proti izhodu iz NP, od koder smo se odpeljali naravnost do obale in skočili v morje, da smo s sebe izprali ves pot zadnjih treh dni in relaksirali mišice. Popoldne smo se polni norih in nepozabnih doživetij odpeljali nazaj domov, kamor smo prispeli v večernih urah.
Povzetek: čudovite poti, fascinantna narava, zelo lepo vreme, vesela družba, noro doživetje. Pohod usmerjen v spoznavanje in varovanje gorske narave!
Pohodnikov 7, vodnica Jana Potočnik.
Foto: J Potočnik, 2025
Ravne na Koroškem, 10.6.2025 Jana Potočnik