POROČILO Z VGN POHODA V POKLJUŠKI SOTESKI
V soboto 15.10.2022 smo se ob 5. uri odpeljali izpred občine Ravne na Koroškem, preko Avstrije, čez MP Holmec in nato MP Ljubelj, do Zgornjega Gorja, natančneje do Krnice. Peš smo nato nadaljevali do vhoda v Pokljuško sotesko in dalje po soteski sami.
Skoraj dva kilometra dolga soteska je ostanek nekdanjega toka reke, ki se je po koncu zadnje ledene dobe med umikanjem ledenikov zajedel v apnenčasto kamnino. Pozneje se je voda umaknila v globino in nastala je največja fosilna soteska v Sloveniji. Pokljuška soteska je polna najrazličnejših kraških oblik, ob obisku občudujemo naravne mostove, previsne stene in votline. Soteska se ponekod zoži na nekaj metrov, vmesne razširitve se imenujejo vrtci. Galerije so leta 1930 postavili domačini. Poimenovali so jih po kraljeviču Andreju. Najbolj znan prehodni jamski rov je Pokljuška luknja, ki ima poleg obeh vhodov še tri naravna okna. Skoznjo vodi stara pot na Pokljuške rovte in dalje na Pokljuko. Pokljuška soteska ni množično obiskana. Zaščitena je kot naravni spomenik v okviru Triglavskega narodnega parka.
Pot skozi sotesko smo ubirali počasi, pogosto stali in občudovali lepote, ki jih je oblikovala narava. Iz soteske smo preko Pokljuške luknje prešli v pokljuške gozdove, katerih barve jeseni so še posebej polepšale našo pot. Preko Janezovega rovta smo kmalu prispeli v Kranjsko dolino, kjer smo naredili nekoliko daljši počitek in skuhali kavo v čudovitem objemu planine in pašnikov. Pot smo nadaljevali naprej skozi gozd do planine Zajavornik, kjer se je gozd razprl in končno smo le lahko pogledali proti vrhovom Julijcev ( Tosc, Draški vrhovi, Rž…). Preko planine smo pot nadaljevali proti jugu do Goreljeka, kjer smo pri hotelu Pokljuka zopet naredili daljši postanek za kosilo in počitek. Čez dobro uro in pol smo se s prevozom odpeljali do Koprivnika v Bohinju, od koder smo zopet nadaljevali peš do Vodnikovega razglednika, ki nam je ponudil čudovit pogled na velik del Bohinjske doline, vrhov Julijcev in Spodnjih bohinjskih gora pa zaradi megle, žal ne. Od tam smo se po gozdni poti nato spustili v dolino do Jereke, kjer nas je zopet pobral prevoz in skupaj smo se odpeljali nazaj domov.
Naša pot je vodila po čudoviti naravi in ni bila zelo zahtevna zato smo lahko bili sproščeni, občudovali smo lepote in uživali. Družba je bila prijetna in vesela, pohod pa je potekal brez neprijetnosti.
Ravne na Koroškem, 16.10.2022 Jana Potočnik