Poročilo s pohoda po Kraškem robu
V soboto 4.11. smo se za dva dni podali na Primorsko, na Kraški rob občudovat ruj, ki v tem času čudovito žari. Ob 5. uri smo se odpeljali izpred Občine Ravne na Koroškem, preko Velenja in Ljubljane po avtocesti vse do Kastelca, kjer smo le to zapustili in z vožnjo zaključili pri gradu Sočerb. Najprej smo popili kavo, žigosali SPP knjižice in naredili nekaj fotografij, nato pa smo krenili na našo pot po robu.
Kraški rob ali Bržanija, označuje pokrajino, kjer se kraška planota s strmin, tektonsko večkrat pretrganim robom, prevesi v flišno pokrajino Istre. To je prava geološka, geomorfološka in podnebna meja, ki teče vse od Trsta do Sočerba. Nariv afriške tektonske plošče na evropsko, ki je povzročil dviganje Alp, je iz morja dvignil tudi današnje območje Kraškega roba. To območje je dom številnim redkim, ter zaščitenim živalskim in rastlinskim vrstam, med katerimi je morda najpomembnejša Tommasinijeva popkoresa. Na vsem svetu je le pet rastišč te rastline in kar tri so na tem območju, med katerimi je tudi Črnokalska stena. Ta je, poleg Mišje peči, na Kraškem robu, tudi prava "Meka"za športne plezalce.
Dve uri ležerne hoje nas je pripeljalo do ostankov utrdbe Črni kal, kjer smo naredili prvi daljši postanek za malico. Občudovali smo stene, ki so globoko padale pod nami in tudi razgled, ki je z utrdbe naravnost čudovit. Sonce nas je grelo mi pa smo nadaljevali pot proti JZ, prečkali železniško progo na mestu, kjer je izogibališče vlakov pri Črnotičah in nadaljevali ves čas po robu. Na tem mestu smo že opazovali ruj v svoji rdečini, predvsem pa nas je presenetilo nenavadno veliko Orjaških dežnikov, ki smo jih lahko videli. Pot smo ubirali nad vasmi Loka, Bezovica, Podpeč, nad utrdbo Zanigrad, obiskali kraško jamo Ladrica, prečkali zaselek Brežec in se spustili v Zazid. To je bil cilj poti prvega dne, vendar ker smo imeli še nekaj časa do teme in ker smo imeli še zadosti moči in volje smo se podali opazovat sončni zahod še na Veliki gradež, kjer smo doživeli tudi zares čudovito ožarjen ruj. Po dolgotrajnem fotografiranju in zatonu sonca smo se vrnili nazaj v Zazid, kjer nas je že čakal prevoz. Odpeljali smo se v Črni kal, kjer smo prespali.
Naslednje jutro, smo se zbudili v lepo jutro. Nočni dež je opral nebo in oblaki so se v večji meri umaknili, da nas je zopet grelo toplo sonce. Ker smo pot na Grmačo opravili že prvi dan, smo ta del izpustili in se odpeljali do vasi Smokvica, od koder smo nadaljevali naš pohod. Po gozdni poti smo jo ubrali proti cerkvi sv. Kvirika in ko smo po polurni hoji prišli na travnike, nas je pričakal z rujem najlepši del poti. Fotografiranju zatorej kar ni bilo konca. Pri cerkvici smo naredili postanek, nato pa nadaljevali po poti proti meji in se spustili do naravnega mosta in spodmolov Veli Badin. Tam smo uživali ob malici ter kavi, ki smo jo skuhali in se sončili na prijetni toploti. Opoldne smo se vrnili do cerkvice sv. Kvirika, kjer nas je čakal prevoz in se odpeljali proti domu.
Pohod je bil zelo prijeten, doživljajski in naravnan na VGN ( varstvo gorske narave). Skupina je bila usklajena, pozitivno razpoložena in menim, da so vsi zelo uživali. Vreme smo imeli odlično. Pohodnikov 9.
Ravne na Koroškem, 9.11.2023 Jana Potočnik
Foto: J. Potočnik, 2023
